Zmagovalna mentaliteta je zanimiva reč. O tem bi Matej (Tušak) zagotovo lahko napisal knjigo (če je že ni) zame pa je bila celotna izkušnja popolnoma nova. Moj osebni cilj tega Transata je bila zmaga. Ne stopničke in ne prva deseterica. Preden sem prišel do točke da sem si upal ta svoj tihi cilj tudi javno obelodaniti je preteklo kar nekaj časa. Kdo si zdaj ti, da si upaš trditi, da si najboljši na svetu? Kje je razlika med samozavestjo in aroganco? Zavedaš se da ima enak cilj vsaj 5-10 drugih tekmovalcev, vrhunsko pripravljenih, motiviranih, nekateri celo z več izkušnjami pa vseeno. Še vedno si upam trditi, da je bil cilj realen. Tehnično in motivacijsko sva bila letos s Kristianom in najinima Adrijama na enakem nivoju kot najboljši, isto velja za kvaliteto ekipe. Manjkal je le še kanček sreče.

Da ne bo nesporazuma. Na naš ekipni rezultat sem izredno ponosen. Slovenija je po številu jadrnic med deseterico na drugem mestu in edino avstralec Nico Brennan je še uspel prebiti francoske vrste in se zavihteti na 4 mesto.

In vendar je realnost, ki je po nesreči na štartu zmago izbrisala iz okvira dosegljivih ciljev name legla težje kot sem pričakoval. V glavi sem moral najti drugačno motivacijo. In to ne površno. Zdržati je morala vsaj 14 dni samote, dvomov in stresa. Za lažjo predstavo dogajanja med Kanari in Zelenortskimi otoki lahko poslušate in pogledate naslednje videoklipe…

tretji dan druge etape…

dve uri kasneje…

dva dni kasneje…

dan pred Zelenortskimi otoki…

1. del: Nič ni tako slabo, da ne bi moglo biti še slabše
foto: Pierrick Garene - GPO

12:02 po lokalnem času pred Funchalom na Madeiri sodniška ladja dvigne zastavico ki označuje začetek štartne procedure druge etape Transata 2007. Kljub temu, da se vsi zavedamo kako nepomemben je štart za končno uvrstitev na dobrih 3000 milj dolgi etapi prvi ne uspe. Dva strela s sodniške ladje pomenita splošni odpoklic - preveč tekmovalcev je bilo čez štarto črto v trenutku ko je počil štartni strel.

V drugo gre bolje. Srečam Šimeta ki piči proti štartni črti kakšnih 5 minut do štartnega strela - “ajde ugurajmo se kot broda (sodniške ladje) pa čemo se več nekako snači”. Na štartih se Šime ponavadi znajde bolje kot jaz zato se hitro odločim. Dobro, malo tvegano ker je ravno tam največja gužva ampak zakaj ne.

Nekaj minut po štartu vseh 86 minijev cik-caka proti priveterni boji, ki jo moramo pustiti na levi strani. Štart mi je lepo uspel in brez težav se držim vodilne skupine. Obrnem na desne uzde - to pomeni, da se mi morajo jadrnice, ki mi prečkajo pot umakniti - in poizkusim poiskati bojo. Nekaj trenutkov kasneje zaslišim panično vpitje in naslednji hip glasen pok ter lomljenje karbona. Kaj za K$%$%#%!!!??? Pogledam pod jadrom in zagledam rdeč premec in veliko števliko 498, ki je v moj bok ravnokar naredila luknjo v velikosti košarkarske žoge. Spustim jadra in skočim oceniti škodo. Če bi bila luknja 30 cm bolj proti premcu, bi lahko zadevo rešil kar z nalepko. Če bi bila 15 cm bolj proti krmi, bi bilo regate konec - uničila bi karbonsko vpetje pripone jambora. Možgani delajo kot da bi gledal film na “fast forward”. Kako hitro lahko reč popravim? Imam material? Kaj to pomeni za dirko? Se sploh da popravit v tem deževnem vremenu? … in še tisoč drugih vprašanj je iskalo odgovor. Jure in Goly pridivjata z čolnom in vržem jima vrv. Medtem ko s polnim plinom divjamo proti marini se možgani očitno preobremenijo in oči mi zalijejo solze. Z možgani v “tiltu” nemo bolščim v rano na boku moje 510.

Nekaj minut kasneje se sistem v glavi spet začne zaganjati. Nekako kot počasen računalnik. Najprej nekaj kontrolnih vrstic, nato preverjanje spomina, nalaganje operacijskega sistema… Ajde gremo, dost smiljenja samemu sebi! Skočim v barko in z kladivom približno poravnam raztrgano strukturo. S sladko vodo sperem poškodovan laminat in z nožem začnem rezati delaminirano karbonsko kožo.

O dogajanju v marini bi lahko napisal roman, zato naj omenim le nekaj slik, ki so se mi za vedno vtisnile v spomin: Jureta, ki je tekel do hotela po Jurkin sušilec za lase, Golya, ki je na dežju držal polivinil nad sveže laminirano poškodbo, da jo zaščiti pred vodo, Antonia, ki je iz svoje delavnice v nekaj minutah z gumenjakom pripeljal čisto vse orodje in material, ki ga je premogel, potem pa še Urško, Pedra, celo punco Alexa Pelle in seveda Jurko - vsi pripravljeni pomagat brez kakršnih koli zadržkov. Da misli preveč ne razvrednotim še zadnjič napišem: počaščen sem, da sem vas imel priložnost spoznati, z nekaterimi postati prijatelj in nekatere celo poročiti
Goly je ob vsem tem uspel celo posneti nekaj kadrov. Najdete jih na:
http://www.marekgalkiewicz.info/for_non_com_use/andraz_after_collision.WMV

4 ure in 12 minut po uradnem štartu Adria 510 spet dvigne jadra pred ogromnim valobranom in premec obrne proti Južni Ameriki. Počasi se znoči, veter pade, dež počasi poneha. Še 3185 milj.

Naslednjič: Mentalna centrifuga na poti proti Zelenortskim otokom

Nad južnim atlantikom se začenja daniti in prva svetloba iz teme izlušči zdaj že dobro znane obrise stolpnic “črnske” prestolnice Brazilije. Adria 510 veselo godrnja ko s velikim špinakrom požirava zadnje milje proti cilju. GPS - ta čudežna škatlica, ki na znastveno sicer enostavno razložljiv, a meni vseeno na pol magičen način vsak hip ve kje na zemeljski obli se nahaja - na svojem zaslonu kaže 36,2 milije. Le še slab odstotek celotne poti, ki jo je mala 6,5 metra dolga barčica predivjala v zadnjem mesecu. Na krovu v jadralno obleko zavit mož. Oči so mu zaradi soli, ki jo je z razbijanjem po valovih dvigala 510 le še dve špranji, roke so mozoljaste zaradi vlage, vendar mu je um v nasprotju z zunanjo podobo oster in miren. Slabih 19 dni, kolikor je zanj trajala druga etapa letošnjega Transata mu v glavi deluje kot leto. Njegova pričakovanja so v tem času naredila skoraj popoln krog. Od ambicije po zmagi in obdobja ko mu je v glavi vladal razum do popolnega kolapsa volje ko so kontrolo prevzela čustva, nihanja med obojim in na koncu vzpostavitve nekega novega ravnovesnega stanja v zadnjih dneh regate.

Evo v tretji osebi, ker se ta hip še tako počutim. Kot da bi se vse to dogajalo nekomu drugemu. V naslednjih dneh se počasi lotim obnavljanja dogodkov na letošnji drugi etapi, ki se je zame razpletla na zelo nepričakovan in sladkogrenak način. Ogromno sem se naučil o sebi, finiš pa je poskrbel še za športni užitek za katerega sem mislil, da sem ga izgubil po prvih dneh regate. Hvala vsem za čestitke in lepe želje. Naj se sliši še tako zlajnanjo, ampak dejansko je bila tudi vaša podpora eden najpomembnejših momentov pri iskanju motivacije za vztrajanje.

Se beremo kmalu. Adria 510 - out

Spet iz francoskega racunalnika zato nic czs-jev. Dan pred regato je najbrze dober cas za hitro oceno stanja. Isa Joschke  je odlicno izkoristila razmere prve etape, ki so vodilnim dopuscale povecevanje prednosti cisto do cilja. Tudi podrobnejsa analiza njene rute ne pokaze nobenih razpok. Elegantno in hitro.
Njena prednost pred mano je priblizno 11 ur, kar ni malo, ni pa tudi neulovljivo. Za lazjo predstavo lahko zaostanke preracunamo v rezultate smucarske tekme, ki v dveh tekih traja okoli 90 sekund. Nas prvi tek je tako dolg 22,5 sekunde, drugi trikrat daljsi pa 66,5 sekunde. Preracunani rezultati po prvem teku so naslednji:

1. Isabelle Joschke: 22,5 sekunde
2. Yves Le Blevec: + 86 stotink
3. Samuel Manuard:  + 1 sek 6 stotink
4. Ronan Deshayes: + 1 sek 77 stotink
5. Andraz Mihelin: +1 sek 80 stotink
18. Kristian Hajnsek: + 2 sek 79 stotink
43. Sime Stipanicev: 4 sekunde 29 stotink

Seveda ima jadranje precej drugacno dinamiko kot smucanje, zato rezultati niso popolnoma primerljivi, je pa ocitno da je prva trojica, se posebej Isa v prvi etapi nabrala lepo zalogo za drugi del. Kristian je sicer na 18 mestu a le sekundo do 4. Vendar se s tem v resnici ne obremenjujem. V drugi etapi preckamo kar 4 planetarne vetrovne sisteme in naloga je preprosta, priti v Brazilijo pred vsemi ostalimi. Kaj bo to pomenilo v skupnem sestevku pa bo pokazal izracun. Nedvomno pa ne jaz ne Kristian nisva v poziciji, da bi karkoli taktizirala: ciglo na gas in drzat volan. Prva etapa mi je se utrdila zaupanje v hitrost, ki jo imava z 510,  se pravi da mi ni treba iskati ekstremnih opcij. In to bi moralo zadoscati.
Vnaprej hvala za vase dobre zelje. Ce bo vse po sreci se cez kaksnih 20 dni beremo iz Salvadorja.

Andraz&Adria Mobil 510

Zadnja noč se je začela nervozno. Na Monaco Radio sem ujel vremensko napoved, ki je napovedovala obrat vetra proti vzhodu, kar je pomenilo, da bi se bilo dobro prestaviti malo bolj zahodno. Desno od sebe, se pravi na “boljši” strani vidim špinakra Brossarda in Alexa Pelle. Po nekaj obotavljanja ugriznem v kislo jabolko in naredim obrat z vetrom proti zahodu. S tem mi VMG se pravi hitrost proti cilju pade vendar upam na dividende naslednje jutro. Noč mi skrije oba konkurenta. Počustim se odlično, spal sem že nekaj čez dan zato je načrt zadnjo noč prebedeti.
Kot ponavadi me začne zvijat okoli četrte ure zjutraj in odločim se za kratek “cat nap” da si napolnim baterije. Budilko nastavim na 20 minut, avtopilota nastavim na “compass mode” saj mi veterni način zaradi zlomljene veternice ne deluje več in zvijem se v kokpit na sladkih 20 minut spanca. Zbudi me sirena budilke in takoj dobim slab občutek. Zvok in gibanje 510 nista prava. Pretiho in premirno je glede na to da jadrava z 15 vozli pod spinakrom. No vsaj jadrala naj bi. Spinaker se je namrec uspel naviti okoli prednje pripone kot navijalna genova in prvotni bes hitro zamenja fascinacija. Kako se 85m2 velikemu jadru uspe samemu naviti v 10 metrov dolg zvitek premera manj kot 10cm. Kakorkoli že, iz torbe z opremo sem moral izbezati plezalno opremo in nekaj minut kasneje sem bingljal z vrha jambora. Prvi vzpon je odkril, da potrebujem kratke vrvice s katerimi spinaker med odvijanjem sproti odvezujem. Dol, narezat vrvice in spet gor. Nato dobre pol ure odpletanja, še 15 minut za razpletanje in pakiranje in dobro uro po incidentu zopet jadrava s polno hitrostjo. Namesto kratkega počitka so so možgani dobili adrenalinsko injekcijo ki je delovala s podobnim učinkom: do jutra se mi sploh ni več spalo.

Dan je na desni strani odkril otok Porto Santo, na levi pa znani modri špinaker, ki se ga spomnim še iz Azorov. Adrien na Brossardu je takrat uspel v ciljni ravnini prevzeti vodstvo in mi pred nosom odnesti zmago v prvi etapi. Tokrat sem odločen da mu to ne bo uspelo. Brossard prekriža mojo brazdo vsega 50 metrov za mojo krmo - zadosti blizu da lahko izmenjava nekaj besed. Veter je točno v krmo in do cilja bo treba cik-cak v iskanju najugodnejšega vetra in toka. Zadnjega je očitno kar precej saj morje kljub vetru, ki ne preseže 20 vozlov kar vre. Na vsak način hočem zaščititi desno stran, ki deluje malo boljša kar pomeni pravi match race. Po dobrih 20 obratih z vetrom (jibe) Adrien obupa in ostane na levi. Žal se izkaže, da je tok ugodnejši levo in po slabi uri se zopet srečava v skoraj identičnem položaju kot sva začela. Zdaj sva slabih 10 milj do cilja kar pri trenutni hitrosti pomeni slabo uro. Oba oceniva da bo boljša leva stran in boj se zopet začne. Medtem priložnost izkorstiti Fabien na Soitecu, ki se prikrade pod obalo in se nama neovirano približa na slabe pol milje. Veter proti cilju jača najprej na 20 in na koncu 25 vozlov kar je odločno preveč za 120m2, s katerimi jadramo v tem trenutku. Držim dobrih 100 m prednosti pred Adrienom in okoli 500 pred Fabienom in jasno postane da za menjavo jader ni časa. Do cilja je le še okoli milja. Potrebno bo narediti še dva obrata z vetrom, kar v trenutnih vetrovnih razmerah pomeni precejšno ruleto. Prvi to poizkusi Adrien: poševnik v sredino, kobilico v sredino, popustiš vang, pritegneš škoto glavnega jadra, urediš vrvi, zapelješ z vetrom, obrneš špinaker (v slovenski terminologiji bi mu rekli genaker, tukaj uporabljam francosko) na nove uzde, ko jadrnica pospeši po valu navzdol pa s hitrim potegom obrneš še glavno jadro, zamenjaš letečo pripono in upaš, da jadrnice sunek ne obrne v veter. Manever mu uspe odlično. Sledim še sam po enakem receptu. Tudi Ok. Fabien je malo manj srečen in po obratu mu jadrnico nekontrolirano obrne v veter. Hitro vzpostavi kontrolo vendar izgubi nekaj časa. Nekaj minut kasneje je vetra še več in resno razmišljam o tem, da bi špinaker snel. Nima smisla izgubiti jambor tik pred ciljem. Zmaga tekmovalnost in z Brossardom skoraj sinhrono začneva manever. 30 sekund kasneje se iz otoka pripodi sunek vetra okoli 35 vozlov in igre je konec. Oba v trenutku končava zvrnjena na bok, špinakra v vodi, Fabien pa nekaj minut kasneje smejoč prisurfa mimo naju s skrajšanimi jadri.

5 minut kasneje vsi trije stojimo v bonaci kakšnih 500 metrov do cilja. V isto luknjo se pripelje še Mathieu Casanas z Metalcom in skupaj čakamo na dašek vetra. Visoki klifi delujejo kot pokrov in ustvarijo ostro črto med 25+ vetrom na odprtem morju in popolnim brezveterjem pod obalo. Zmagovalca loterije sta Fabien in Adrien, sam jima sledim z dobrih 20 minut zamude.

Prva etapa je tako končana in zopet je jasno, da bo o končnem vrstnem redu odločala druga etapa. Kristian vpluje nekaj ur za našo skupino, kar pomeni da oba ostajava v igri za najvišja mesta.

V naslednjem delu: Lov na Joške

Finistere ali konec zemlje je beseda, ki jo pogosto najdemo na evropski atlantski obali. Anglezi imajo Land’s end, francozi celotno regijo z imenom Finistere, spanci rt z enakim imenom… Ne glede na to da smo geografsko znanje od casov nastanka teh imen posteno nadgradili, te ime se vedno navda z nelagodjem.  Se posebej ce se okoli njega motas v majhni formuli z “ceglom na gasu”. V resnici je najvecja nevarnost okoli njega skrita v vec sto metrov velikih jeklenih posastih, ki se okoli njega valijo proti ali iz lukam severozahodne evrope. Letos s Kristianom na barkah imava napravico z imenom Active echo, ki ob zaznavi radarskega signala iz ene od ladij le tega vrne ojacanege, tako da se na njihovem zaslonu pojavis v velikosti letalonosilke. Precej pomirjujoce dejstvo.

Cultisol, serijski Pogo2 slikan iz spremljevalne jadrnice

Veter pocasi jaca in po nekaj obratih z vetrom, s katerimi sem se pozicioniral jugovzhodno od rhumb line (najkrajse crte do cilje) obrnem v kurz proti Madeiri. Noc prezivim bolj ali manj buden, saj blizina obale pomeni ribiske ladje, poleg tega pa veter z pogostimi spremembami smeri in moci zahteva konstantno ukvarjanje z jadri. Do jutra hitrost 510 narasca in po soncnem vzhodu na GPS ne vidim vec enostevilnih stevilk. Naredim krajsavo na srednjem spinakru, kar pomeni da mi ostane okoli 58m2 jadra in drugo krajsavo na glavnem jadru. Vrtavka vetromera se mi je poskodovala, zato natancnih podatkov o moci vetra nimam, obenem pa to pomeni tudi da mi avtopilot ne zne vec voziti glede na pravi veter. Prvi del dneva naperdujeva odlicno. Okoli poldneva pa veter se malo zraste in jadrnica postane neobladljivo hitra. Ko GPS drugic pokaze 20vozlov in ko se 510 trenutek kasneje skoraj do jambora zapici  val pred nama sklenem da je cas za menjavo. Geniker, navijalno jadro za voznjo z vetrom v bok je s svojimi 25m2 za te razmere sicer premajhno vendar moja edina moznost. Dobro uro vozim z njim in v tem casu pojem dehidrirano kosilo - pire z govedino mmmm - ter odspim pol ure. Nato zopet spinaker in divjanje se nadaljuje. Se trikrat moram zamenjati na genniker vendar hitrost nikoli ne pade pod 10 vozlov. Naslednje jutro na Monaco radio ki ga tokrat lovim odlicno slisim da sem padel na 10 mesto. Kaj za vraga!? Vedel sem da bom nekaj izgubil z daljso potjo vendar bi to sedaj to ze moral dobiti nazaj. Kasneje se izkaze da je Isebelle, ki je vozila tocno po rhumb line v tem obdobju imela skoraj enako povprecje kot jaz.

Podatki o 24 urnem rekordu, se pravi poti prevozeni v 24 urah - steje se od tocke do tocke, ne dejansko prevozena pot - so sicer se neuradni vendar naj bi s Adrio 510 v tem casu prevozila 295 milj kar pomeni povprecno hitrost 12,2 vozla. Priblizno 15 milj vec kot Isabelle in 12 vec kot Manuard. Vseeno je moj ovinek bil predolg in na koncu sem proti obema se malo izgubil.

Naslednjic: match race do cilja

Dnevi na Madeiri potekajo pocasi. Koncujem popravilo poskodovanega daggerboarda, skodo na trupu pa bo do Brazilije resila preprosta nalepka. Ureznina, ki jo je 510 prizadel novinarski coln je prebila kaksnih 20 cm zunanje karbonske koze, vendar ni povzrocila delaminacije v okolici. Na sreco ni v strukturno obremenjenem podrocju, zato kot receno dobi samo obliz.

Daggerboard je drugacna zgodba, saj je bil od udarca posteno zdelan. Na sreco na Madeiri imajo Antonia, ki drugace popravlja surfe in ima dobro opremljeno delavnico. Karbon in ostali material imamo s seboj in kot receno danes ostane samo se barvanje. Tudi s kvaliteto popravila sem zelo zadovoljen in drugo etapo bom lahko startal brez rezerve.

Mali spinaker, ki je “fasal” na startu je v rokah najinega jadrarja iz All Purpose, ki je priletel na Madeiro. Tukaj je najel malo jadrarno in se lotil dela. Njihova jadra so nekaj drazja vendar to visjo ceno s tovrstnimi uslugami vec kot upravicijo.

Nizko popoldansko sonce je dramaticno osvetljevalo floto 89 minijev, ki so se s spinakri pognali proti 1100 milj oddaljeni Madeiri. S Adrio 510 sva v vetru, ki se je ustalil med 15 in 18 vozli hitro prodirala skozi floto. Dobre pol ure zaostanka na startu je pomenilo 5 milj zaostanka za zadnjimi. Veliki spinaker, kobilica odklonjena do konca, vsa oprema zlozena na krmo barke. V glavi se mi je kot pokvarjena plosca vrtela misel, da mi en k$%$ novinarski coln ne bo z$%*% tega transata. Po nacrtu, ki smo ga naredili z Juretom, sem stiskal malo bolj proti jugu in do noci sem z zadovoljstvom ugotovil, da sem z besnim sprintom skoraj ujel zadnji vagon vodilnega vlaka. Pred menoj sem zagledal rdece glavno jadro Brossarda in to je za ta dan zadoscalo.

Prvo noc prezivim precej pomirjen. Veter pada in do jutra se skupaj z Brossardom in Vector plus vlecemo z 4-5 vozli hitrosti. Cel dan prezivimo skupaj delajoc obrate z vetrom in nikakor se ju ne morem znebiti. Mirnejse razmere izkoristim za popravilo daggerboarda, ki ga zalepim z strukturnim lepilom, ki nama ga je pred regato pripravil Kristian. Veter zopet malo ojaca in kot da bi na 510 vklopil turbinski polnilnik v nekaj urah oba konkurenta izgineta v njini brazdi. Do te tocke spim zelo malo. Dobro uro cez dan, ko se je val in veter umiril. Ko luna zaide - nekje okoli druge ure zjutraj - po krajsem testiranju ugotovim, da kljub 17-20 vozlov vetra NKE pilot vozi skoraj enako hitro kot sam. Nastimam Juretovo budilko na pol ure in padem v spanec. Cez pol ure se zbudim , malo pretrimam jadra in hop, nove pol ure. Tako do soncnega vzhoda postukam skoraj stiri ure spanca. Pocasi mi postaja jasno, da so mi prvi trije pobegnili. Do Finistera mi ostaja le se dobrih 60 milj, zaostanka 15-20 milj pa mi ne uspe zmanjsati. Ko bodo enkrat obrnili rt, se bodo priklopili na mocne severnike, ki pihajo ob Portugalski obali in izginili. Popoldne tik ob obali veter naenkrat ojaca in veliki spinaker moram za dobro uro zamenjati za srednji. Adrien na Brossardu, ki mi je do te tocke sledil s kaksnimi 3 miljami zaostanka med obratom z vetrom posteno zamoci in njegov modri spinaker za kar nekaj minut izgine iz obzorja. Ronan na 424 se vedno drzi minimalno prednost, vendar se mu do vecera priblizam na dobri dve milji.

Trenutno sem sesti, in bolj kot mesto me zge prednost prvih treh. Vzamem si dobre pol ure da podrobneje preucim vremenske podatke, ki mi jih je pripravil Jure (ne smem pozabiti Grega in Ane, ki sta mih jih ob 6tih zjutraj pret startom sprintala in uredila v mapo). Taktika lovljena zone pospesevanja vetra, precej ozkega pasu mocnejsega vetra, ki se stegne juzno ob Portugalski obali izgleda smiselna. Ce bom vozil po “rhumb line” - najkrajsi crti do cilja zagotovo ne bom ujel nikogar. Tik po obratu Finistera tako naredim obrat z vetrom in premec obrnem proti jugovzhodu…

v naslednjem delu: ko padejo rekordi

Prva slika: zastoj srca

Koncno smo docakali startni strel. Gledalcev je bilo neprimerno manj kot na nedeljskem “laznem” startu, hrup so delali le helikopterji in novinarski colni, ki so zaradi manjse gnece na vodi tokrat dobili precej bolj proste roke kot bi morali po originalnem nacrtu organizatorjev. Razmere v veliki meri spominjajo na start izpred dveh let: 20 vozlov vetra in sonce. V glavi so bile stvari na svojih mestih in tokrat sem bil za razliko od nedelje v polju kar dve uri pred startom kar mi je dalo dovolj casa za ogled prvih nekaj milj regatneg polja in podrocja okoli linije starta.�
Prvo bojo obrnem okoli 20 mesta in skocim na premec odpreti vreco za spinaker. Nekaj sekund kasneje ko se vracam nazaj v kokpit zaslisim panicno vpitje in trenutek kasneje pok ter lomljenje karbona.
“P#$$# #$$#$ #$&$%#”. Te stvari se ponavadi dogajajo samo drugim. Novinarski coln, ki po naklucju ni bil gumenjak temvec plasticna kanta se je znasel natancno na mojem kurzu in trk je bil neizogiben. V glavi sem imel eno samo vprasanje: “lahko nadaljujem brez da bi moral razmisljati o skodi ali je igre dokoncno konec?”. Poskodba na trupu je prebila zunanjo kozo karbona, vendar ne na strukturno obremenjenem delu jadrnice. To bo zdrzalo. Desni daggerboard - vzgonska plavut je bila dodobra poskodovana vendar je vremenska napoved obljubljala pretezno veter v krmo ko jo ne potrebujes. Posevnik, ki je klavrno strlel proti vodi na hitro porinem v delovni polozaj in izgleda zdrav. Med tem casom mi nas A7 - najmanjsi spinaker, ki sem ga imel pripravljenega za dvig pade v vodo in ko ga poizkusim izvleci na krov pridela nekaj metrov dolgo raztrganino. Edina poskodba, ki me bo stala nekaj casa. Casa za jezo ali sampomilovanje ni. Treba je ujeti prvo skupino, ki je v tem casu vsaj 6 milj pred mano. Zoprna rec v razmerah ki napovedujejo da bodo bogati postajali se bogatejsi. Se pravi da bodo prvi prej prihajali do ugodnejsih vremenskih razmer. Ce jih ne ujamem do rta Finisterre je igre konec.

… v drugem delu divja jaga do “Konca zemlje”

Po originalnem načrtu naj bi po boji Conseil general premce naših minijev obrnili v kurz 240 proti rtu Finistere, zaradi vremenske situacije pa nas je v skoraj popolnem brezveterju počasi odneslo nazaj proti La Rochellu. Skoraj popolni kontrast letu 2005. Takarat smo bili pod stresom, nepripravljeni, tokrat mirni in z jasnim ciljem, dve leti nazaj je pihalo kot pri norcih, tokrat skoraj popolno brezvetrje, ekipa, prijatelji in sponzorji so bili takrat na dveh gumenjakih, mokri in premraženi tokrat je bila na spremljevalni jadrnici Open 60 in gumenjaku nevarnost le sončarica. Tudi čustva seveda tokrat niso bila tako izražena predvsem zato ker je bila to le generalka.

Štart je po novem najavljen za jutri sredi dneva. Ko bo uradno bo Ana zadevo objavila na blogu ekipe.
Osebno sem v zelo dobri koži. V glavi nimam nobenih dvomov, da tokrat ne bo nobene rezerve. Edina zavora bo moja osebna varnost, 510 pa bo morala pokazat iz kakšnega testa je narejena. Po štirih letih sva z njo vzpostavila precej tesen odnos in se spoznala do zadnjega vlakna. Transat bo najina zadnja regata, zato še enkrat napišem, da ji tokrat ne bom prizanašal niti za hip. Vedno je bilo namreč v ozadju “ampak”. 2005 sem seveda hotel čim boljši rezultat “ampak” moral sem tudi priti do cilja da sem dosegel cilj projekta. Na Azorih lansko leto sem po presenečenju na prvi etapi, ki sem jo končal drugi, na drugi etapi na vsak način hotel priti do cilja, da to vnovčim s svojim prvim rezultatom na stopničkah. Tokrat mi do cilja ni več treba. Ostati nameravam živ in zdrav, vendar me okvare ali zlomi na barki ne skrbijo več. Ali bom prvi ali pa tudi če ne pridem čez cilj Seveda je prvo mesto na letošnjem Transatu zaradi že omenjene konkurence zahtevno naročilo vendar to ni moj problem. Prepričan sem, da po vseh treningih in podpori ekipe moram preprosto odpeljati kot sem natreniran, 510 pa mora pokazati to kar je že tolikokrat, da je postala zanesljiva in za konkurenco zaskrbljujoče hitra.

Več bo jasno najkasneje čez teden dni, ko naj bi prisurfali do Maderie.

Hvala vsem, ki ste se pripeljali ali prileteli čez pol Evrope, da naju pospremite na štartu. Trenutki kot so ti so zagoto nekaj kar bom po koncu tega projekta najbolj pogrešal. Užitek je bilo opazovati tudi našo ekipo, ki je tokrat funkcionirala kot ura. Projekt, ki se je začel v delu evrope, kjer tekmovalno oceansko solo jadranje ni obstajalo, je v štirih letih uspel ne samo postaviti mene in Kristiana na štart kot dva favorita za skupno zmago na eni najprestižnejših oceanskih klasik, temveč še pomembneje uspel okoli sebe nabrati ekipo, ki se lahko v vseh podpanogah projekta (meteorologija, trening, pr…) lahko enakopravno meri z ostalimi. Čast mi je delati z vami.
Toliko iz La Rochella, če bo vse po sreči se zopet beremo čez dober teden.

Andraž