1. del: Nič ni tako slabo, da ne bi moglo biti še slabše
foto: Pierrick Garene - GPO

12:02 po lokalnem času pred Funchalom na Madeiri sodniška ladja dvigne zastavico ki označuje začetek štartne procedure druge etape Transata 2007. Kljub temu, da se vsi zavedamo kako nepomemben je štart za končno uvrstitev na dobrih 3000 milj dolgi etapi prvi ne uspe. Dva strela s sodniške ladje pomenita splošni odpoklic - preveč tekmovalcev je bilo čez štarto črto v trenutku ko je počil štartni strel.

V drugo gre bolje. Srečam Šimeta ki piči proti štartni črti kakšnih 5 minut do štartnega strela - “ajde ugurajmo se kot broda (sodniške ladje) pa čemo se več nekako snači”. Na štartih se Šime ponavadi znajde bolje kot jaz zato se hitro odločim. Dobro, malo tvegano ker je ravno tam največja gužva ampak zakaj ne.

Nekaj minut po štartu vseh 86 minijev cik-caka proti priveterni boji, ki jo moramo pustiti na levi strani. Štart mi je lepo uspel in brez težav se držim vodilne skupine. Obrnem na desne uzde - to pomeni, da se mi morajo jadrnice, ki mi prečkajo pot umakniti - in poizkusim poiskati bojo. Nekaj trenutkov kasneje zaslišim panično vpitje in naslednji hip glasen pok ter lomljenje karbona. Kaj za K$%$%#%!!!??? Pogledam pod jadrom in zagledam rdeč premec in veliko števliko 498, ki je v moj bok ravnokar naredila luknjo v velikosti košarkarske žoge. Spustim jadra in skočim oceniti škodo. Če bi bila luknja 30 cm bolj proti premcu, bi lahko zadevo rešil kar z nalepko. Če bi bila 15 cm bolj proti krmi, bi bilo regate konec - uničila bi karbonsko vpetje pripone jambora. Možgani delajo kot da bi gledal film na “fast forward”. Kako hitro lahko reč popravim? Imam material? Kaj to pomeni za dirko? Se sploh da popravit v tem deževnem vremenu? … in še tisoč drugih vprašanj je iskalo odgovor. Jure in Goly pridivjata z čolnom in vržem jima vrv. Medtem ko s polnim plinom divjamo proti marini se možgani očitno preobremenijo in oči mi zalijejo solze. Z možgani v “tiltu” nemo bolščim v rano na boku moje 510.

Nekaj minut kasneje se sistem v glavi spet začne zaganjati. Nekako kot počasen računalnik. Najprej nekaj kontrolnih vrstic, nato preverjanje spomina, nalaganje operacijskega sistema… Ajde gremo, dost smiljenja samemu sebi! Skočim v barko in z kladivom približno poravnam raztrgano strukturo. S sladko vodo sperem poškodovan laminat in z nožem začnem rezati delaminirano karbonsko kožo.

O dogajanju v marini bi lahko napisal roman, zato naj omenim le nekaj slik, ki so se mi za vedno vtisnile v spomin: Jureta, ki je tekel do hotela po Jurkin sušilec za lase, Golya, ki je na dežju držal polivinil nad sveže laminirano poškodbo, da jo zaščiti pred vodo, Antonia, ki je iz svoje delavnice v nekaj minutah z gumenjakom pripeljal čisto vse orodje in material, ki ga je premogel, potem pa še Urško, Pedra, celo punco Alexa Pelle in seveda Jurko - vsi pripravljeni pomagat brez kakršnih koli zadržkov. Da misli preveč ne razvrednotim še zadnjič napišem: počaščen sem, da sem vas imel priložnost spoznati, z nekaterimi postati prijatelj in nekatere celo poročiti
Goly je ob vsem tem uspel celo posneti nekaj kadrov. Najdete jih na:
http://www.marekgalkiewicz.info/for_non_com_use/andraz_after_collision.WMV

4 ure in 12 minut po uradnem štartu Adria 510 spet dvigne jadra pred ogromnim valobranom in premec obrne proti Južni Ameriki. Počasi se znoči, veter pade, dež počasi poneha. Še 3185 milj.

Naslednjič: Mentalna centrifuga na poti proti Zelenortskim otokom

This entry was posted on Monday, October 29th, 2007 at 12:16 am and is filed under poročila z regat. You can follow any responses to this entry through the RSS 2.0 feed. You can leave a response, or trackback from your own site.