Zadnja noč se je začela nervozno. Na Monaco Radio sem ujel vremensko napoved, ki je napovedovala obrat vetra proti vzhodu, kar je pomenilo, da bi se bilo dobro prestaviti malo bolj zahodno. Desno od sebe, se pravi na “boljši” strani vidim špinakra Brossarda in Alexa Pelle. Po nekaj obotavljanja ugriznem v kislo jabolko in naredim obrat z vetrom proti zahodu. S tem mi VMG se pravi hitrost proti cilju pade vendar upam na dividende naslednje jutro. Noč mi skrije oba konkurenta. Počustim se odlično, spal sem že nekaj čez dan zato je načrt zadnjo noč prebedeti.
Kot ponavadi me začne zvijat okoli četrte ure zjutraj in odločim se za kratek “cat nap” da si napolnim baterije. Budilko nastavim na 20 minut, avtopilota nastavim na “compass mode” saj mi veterni način zaradi zlomljene veternice ne deluje več in zvijem se v kokpit na sladkih 20 minut spanca. Zbudi me sirena budilke in takoj dobim slab občutek. Zvok in gibanje 510 nista prava. Pretiho in premirno je glede na to da jadrava z 15 vozli pod spinakrom. No vsaj jadrala naj bi. Spinaker se je namrec uspel naviti okoli prednje pripone kot navijalna genova in prvotni bes hitro zamenja fascinacija. Kako se 85m2 velikemu jadru uspe samemu naviti v 10 metrov dolg zvitek premera manj kot 10cm. Kakorkoli že, iz torbe z opremo sem moral izbezati plezalno opremo in nekaj minut kasneje sem bingljal z vrha jambora. Prvi vzpon je odkril, da potrebujem kratke vrvice s katerimi spinaker med odvijanjem sproti odvezujem. Dol, narezat vrvice in spet gor. Nato dobre pol ure odpletanja, še 15 minut za razpletanje in pakiranje in dobro uro po incidentu zopet jadrava s polno hitrostjo. Namesto kratkega počitka so so možgani dobili adrenalinsko injekcijo ki je delovala s podobnim učinkom: do jutra se mi sploh ni več spalo.

Dan je na desni strani odkril otok Porto Santo, na levi pa znani modri špinaker, ki se ga spomnim še iz Azorov. Adrien na Brossardu je takrat uspel v ciljni ravnini prevzeti vodstvo in mi pred nosom odnesti zmago v prvi etapi. Tokrat sem odločen da mu to ne bo uspelo. Brossard prekriža mojo brazdo vsega 50 metrov za mojo krmo - zadosti blizu da lahko izmenjava nekaj besed. Veter je točno v krmo in do cilja bo treba cik-cak v iskanju najugodnejšega vetra in toka. Zadnjega je očitno kar precej saj morje kljub vetru, ki ne preseže 20 vozlov kar vre. Na vsak način hočem zaščititi desno stran, ki deluje malo boljša kar pomeni pravi match race. Po dobrih 20 obratih z vetrom (jibe) Adrien obupa in ostane na levi. Žal se izkaže, da je tok ugodnejši levo in po slabi uri se zopet srečava v skoraj identičnem položaju kot sva začela. Zdaj sva slabih 10 milj do cilja kar pri trenutni hitrosti pomeni slabo uro. Oba oceniva da bo boljša leva stran in boj se zopet začne. Medtem priložnost izkorstiti Fabien na Soitecu, ki se prikrade pod obalo in se nama neovirano približa na slabe pol milje. Veter proti cilju jača najprej na 20 in na koncu 25 vozlov kar je odločno preveč za 120m2, s katerimi jadramo v tem trenutku. Držim dobrih 100 m prednosti pred Adrienom in okoli 500 pred Fabienom in jasno postane da za menjavo jader ni časa. Do cilja je le še okoli milja. Potrebno bo narediti še dva obrata z vetrom, kar v trenutnih vetrovnih razmerah pomeni precejšno ruleto. Prvi to poizkusi Adrien: poševnik v sredino, kobilico v sredino, popustiš vang, pritegneš škoto glavnega jadra, urediš vrvi, zapelješ z vetrom, obrneš špinaker (v slovenski terminologiji bi mu rekli genaker, tukaj uporabljam francosko) na nove uzde, ko jadrnica pospeši po valu navzdol pa s hitrim potegom obrneš še glavno jadro, zamenjaš letečo pripono in upaš, da jadrnice sunek ne obrne v veter. Manever mu uspe odlično. Sledim še sam po enakem receptu. Tudi Ok. Fabien je malo manj srečen in po obratu mu jadrnico nekontrolirano obrne v veter. Hitro vzpostavi kontrolo vendar izgubi nekaj časa. Nekaj minut kasneje je vetra še več in resno razmišljam o tem, da bi špinaker snel. Nima smisla izgubiti jambor tik pred ciljem. Zmaga tekmovalnost in z Brossardom skoraj sinhrono začneva manever. 30 sekund kasneje se iz otoka pripodi sunek vetra okoli 35 vozlov in igre je konec. Oba v trenutku končava zvrnjena na bok, špinakra v vodi, Fabien pa nekaj minut kasneje smejoč prisurfa mimo naju s skrajšanimi jadri.

5 minut kasneje vsi trije stojimo v bonaci kakšnih 500 metrov do cilja. V isto luknjo se pripelje še Mathieu Casanas z Metalcom in skupaj čakamo na dašek vetra. Visoki klifi delujejo kot pokrov in ustvarijo ostro črto med 25+ vetrom na odprtem morju in popolnim brezveterjem pod obalo. Zmagovalca loterije sta Fabien in Adrien, sam jima sledim z dobrih 20 minut zamude.

Prva etapa je tako končana in zopet je jasno, da bo o končnem vrstnem redu odločala druga etapa. Kristian vpluje nekaj ur za našo skupino, kar pomeni da oba ostajava v igri za najvišja mesta.

V naslednjem delu: Lov na Joške

This entry was posted on Monday, October 1st, 2007 at 6:57 pm and is filed under poročila z regat. You can follow any responses to this entry through the RSS 2.0 feed. You can leave a response, or trackback from your own site.