Zdrava pamet ali pretiravanje?
Kako se naj človek znebi zopernega občutka, da je bil nategnjen pa čeprav ve, da ni bilo nobene druge možnosti? Naš razred, najmonžičnejši svetovni razred oceanskih regatnikov (vsako leto se jih registrira prek 300), očitno donekle postaja žrtev lastnega uspeha. Velika imena, močni sponzorji in vse kar paše zraven, v osnovi anarhistične minije vse bolj spreminjajo v del establišmenta. Tudi varnost - vsekakor izredno pomembna kvaliteta - se po mojem mnenju počasi začenja zlorabljati. Podobno kot v ZDA kjer proizvajalec mora na mikrovalovko napisati da ni namenjena za sušenje mačkov tudi pri nas varnost počasi posega v območje absurdnega.
CROSS - francoska služba za reševanje na morju je organizatorju prepovedala poslati floto 100 minijev v irsko morje zaradi depresije, ki se bo ravno v času regate premeščala preko Irske. Pričakovali naj bi vetrove do 35 vozlov kar je vse prej kot prijetno vendar za naše jadrnice še daleč v mejah varnosti.
Zavedam se da je težko postaviti mejo med zdravo pametjo, ki ti preprečuje start v 50 vozlov vetra in poiskusa popolnega civiliziranja odprtomorskega jadranja. Ko se odpraviš na odprto morje moraš biti na to pripravljen. Sprejmeš tudi majhno tveganje, ki je s tem početjem povezano. Podobno kot takrat ko se usedeš v avto.
Zato je razočaranje ob skrajšanju legendarne rute nepopisno. S Philom in 510 smo pripravljena kot še nikoli. Težke razmere ustrezajo vsem trem in po dveh tretjih mestih sva letos prvič tudi mentalno štartala izključno na zmago. Tudi Kristian je s Pymom končno našel sokrmarja s katerim bi lahko brezkompromisno štartal na sam vrh. Žal bo vse skupaj ostalo na nivoju špekulacije.
Kratka okoli 200 milj dolga regata, ki bo organizirana v četrtek je slaba tolažba z popolnoma drugim karakterjem. Ker se drži obale je taktika popolnoma drugačna kot na odprtomorskih regatah kjer se moraš igrati z vremenskimi sistemi.
Večer ob izhodu iz kanala Du Four, razbijanje oceanskih valov na stene Wolf rocka, zlovešče črne stene Fastneta in nepopisen občutek ko na pol mrtev presoljen in premočen po 4 dneh pobožaš svojo barko objameš svojega sokrmarja in stopiš na pomol kluba v Douarnenezu bodo očitno letos ostali le v srcu.
P.S. video iz Fastneta 05:
June 27th, 2007 at 2:06 pm
Pa veveric, ki skačejo s svetilnika tudi ne bo
Ja, po mojem se počutite kot konji, ki jih že nekaj dni niso nič gonili okoli, da bi bili res željni dirkanja, in nato polni vznemirjenja čakajo v boksih, da se odprejo vrata. In potem ni še nič z odprtjem vrat. Te pa čaka nekaj lepega kmalu :-), na drugačen način adrenalinskega.