Ogrevanje na Atlantiku
Ura je ena zjutraj na dan regate in na 510 sem ravnokar prečrtal še zadnjo točko iz seznama del. Zadnje dva dni smo vsi trije z Vidom in Kristianom od jutra do večera delali izključno na 510 in občutek ki sem ga imel je bil zaskrbljujoče podoben prvi sezoni, ko smo na večer pred štartom praviloma še viseli iz jamborov.
V marini pred klubom Winches v Doarnenezu so se ob našem prihodu z velikimi sponzorskimi zastavami in v bojne barve odetimi kombiji že šopirili naši glavni konkurenti. Na začetku pomola so stali trije novi finotovi designi, narejeni v elitni ladjedelnici AMCO – vsak od njih je stal več kot najini jadrnici skupaj - na katerih jadrajo Peter Lauresynss (ECOVER), Isabelle Joschke (Degrement) in Erwan Le Roux (v minije prišel iz razreda ORMA 60 trimaranov in si ga kupil sam). Poleg njih je privezan ACTUAL Yvesa Le Bleveca, ki ga kljub odličnim rezultatom na zadnjih regatah ne bo na štartu Transata. Zamudil je s kvalifikacijami in je trenutno 115 na listi iz katere štarta le 85 jadralcev in jadralk. Od ostalih favoritov jesenskega Transata manjkjo le Adrien Hardy na Brossardu, ki je trenutno na regati razreda Figaro, Sam Manuard s svojim novim prototipom in Alex Pella, drugouvrščeni iz zadnjega Transata.
Štartam s precej nervoze. Prva regata sezone je vedno čisto nov začetek. V Adria4ocean smo z našo ekipo opravili preceješen del zadanih programov, jadrnici sta bili izdatno posodobljeni neznanka pa je seveda koliko je napredovala konkurenca.
Prvih dvajset milj do zloglasnega rta Raz odpeljen odlično. V 5-10 vozlih vzhodnika se 510 brez težav drži Ecoverja in vodilnega Le Rouxa. Razmere ki bi v prejšnih sezonah pomenile resno težavo za najini jadrnici očitno niso več problem. Šime s svojo 232 ubere taktiko skakanja po skalah pod obalo kar se mu lepo obrestuje in na raz pride v vodilni skupini sedmih bark.
Tudi sam do Raza uspem obdržati tretje mesto in svetilnik okoli katerega je vedno zanimivo zaradi močnih tokov obrnem dobrih 100 metrov pred letos izredno nevarno Isabelle. Potem pa šok: jasna črta kakšnih 500m pred mano deli območje z svežim vetrom in popolno brezveterje. Le Rouxu in Petru sta špinakra že uplahnila in sam tudi čakam na neizogibno. V naslednje pol ure se celotna flota 80 jadrnic zopet zbere in pripravi na ponoven štart. Šok pride nekaj minut zatem. Podjetni Francisco Lobato, mladi portugalski laseraš se odloči za tvegano taktiko lovljenja ozkega pasu vetra, ki se je naredil pod strmimi klifi rta Raz. Začetna skepsa večine ostalih tekmovalcev se po pol ure, ko je oranžni BPI že dobri 2 milji pred glavnino razblini in vsi se počasi poiskusimo odvleči pod skale v lovu za zmuzljivim vetrom. Vrstni red se s tem izdatno premeša in do rta Penmarch padem pod 10 mesto. Noč prinese svež kopenski veter, ki bi mu pri nas rekli burin in prvič se soočim s pred štartom sprejeto doktrino vožnje z rezervo. Kratek val in veter nad 15 vozlov bi zahtevala polnjenje skoraj 200 litrov vode v privetrinski balastni tank, vendar se zaradi novega jambora in pripon iz PBO vlaken, ki so še neraztegnjene odločim le za nagibno kobilico. Kljub temu se do jutra prebijem na peto mesto in jutranjo bonaco pred svetilinkom Birvdeaux počakam z Franciscom in Seb Gladujem na 427, drugouvrščenem iz prve etape zadnjega Transata. V meglici zagledam zeleno rdeče glavno jadro Actuala, ki se pod špinakrom že vrača proti cilju.
Do te točke si spanja še nisem uspel privoščiti zato po obratu vklopim pilota in relativno stabilne razmere izkoristim za kratek, tričetrturni spanec. Ko se zbudim se hitro pokaže da na tej regati tudi taki kratki spanci pridejo s svojo ceno. Francisco, ki je že ostal malo za mano bolje izkoristi majhnem obrat vetra in je zopet pred mano.
Do cilja je še 100 milj in počasi se bo treba odločiti ali otočje Glennan pustim na svoji desni ali zaplujem skozi. Glede na to, da ponoči spet pričakujemo obrat na burin se odločim da se je bolje držati bližje obali. Enako razmišlja tudi Francisco, ki mi sledi slabo miljo za mano.
Do večera se po ugašajočem vetru prebijeva do polotoka Penmarch, kjer je lansko leto po postavitvi solo transatlantskega rekorda svoj 90 čeveljski trimaran razbil Francis Joyon. Od kopenskega termike ponoči ni kaj dosti zato se le počasi privlečeva do svetilnika na koncu plitvin, ki se vlečejo proti zahodu od rta Raz. Izredno nevaren kos morja sploh v šibkem vetru, saj te lahko do 4 vozle močan tok lahko mimogrede odplavi na čeri. Vetra je na srečo ravno zadosti da se izmuzneva okoli predpisane boje. Še vedno nisem navajen da ti GPS kaže da boš komaj prišel mimo čeprav imaš premec jadrnice obrnjen skoraj 90 stopinj stran.
Po obratu me ujameta Erwan Leroux in Seb Gladou in do predzadnje boje ju uspem obdržati za seboj. Veter nato ojača in obrne v bok kar pomeni, da začnemo jadrnice posiljevati s špinakri to točke ko se odločim da je za ogrevalno regato dovolj. Obrnem malo z vetrom in zadnjo miljo opravim s flokom, da se dvignem do predpisane boje pred vhodom v zaliv. Erwan in Seb se mi malce odpeljeta vendar ju kmalu spet ujamem. V naglici špinakra ne dvignem do vrha kar opazim nekaj trenutkov kasneje. Rdečo dvižnico navijem okoli vinča in začnem vrteti. Zmoti malo prevelik upor in že trenutek kasneje glasen pok ko na koncu poševnika razpade kolešček za tackline. Ob menjavi vrvi smo letos zamenjali tudi barve, tako da je letos dvižnica zelena in tackline rdeč. P%$&$. Do cilja je le še nekaj milj in za popravilo nimam časa. Seb je le nekaj 100m za menoj, Erwan približno enako daleč spredaj. Upam da bo razpadli kolešček zdržal, obenem pa razbremenim jadrnico. Erwan mi na žalost pobegne vendar uspem ubraniti napade Seba, tako da ciljno črto s 510 prečkava kot 5.
Na koncu smo v ekipi več kot zadovoljni z regato. Jadrnica in naše delo z ekipo se je pokazalo za uspešno in še vedno imamo priključek s samim vrhom. Že čez slab teden štartamo na legendarnem Fastnetu – kot 4ocean že četrtič in takrat bodo »gloves off«.
PLP
Andraž
Adria Mobil 510